Ko sem kupil svojega kamerata Fiata 500, sem bil prepričan, da vsi vedo, da je to – Fiat. Ampak že prvič, ko sem ga zapeljal na cesto, me ustavi gospod, si na hitro ogleda Luigija in navdušeno pokomentira, da imam zelo lepega fičota. 

 

Nasmehnem se, zahvalim, pokimam in grem dalje. Naslednji teden ustavim na črpalki in spet slišim:

 

 

Na kratko razložim kje so razlike in na moje presenečenje družba z zanimanjem posluša. Danes ugotavljam, da sploh ni važno. Ljudje mu pravijo fičo iz nostalgije, iz navade, mogoče zato ker mu je (spredaj) podoben ali pa samo zato, ker se jim zdi simpatično.

 

Ampak, če smo čisto natančni – Fičo je bil Zastava 750, srbski mali junak, izdelan na osnovi Luigijevega večjega brata Fiat 600, Fiat 500 pa je njegov italijanski bratranec, ki je bil vedno malo bolj urejen, šarmanten, seksi, če dovolite. 

 

Da se ognem suhoparnemu naštevanju dimenzij, na kratko povem, da je Fičo daljši in širši, torej večji in namenjen bolj družinski uporabi. Fiat 500 je bil zasnovan, kot manjši in cenovno bolj dostopen avto. Ja, povojna kriza ni bila mačji kašelj. Fičota žene večji štirivaljni motor, Fiatu 500 sta dva dovolj in je zato varčnejši. 

 

Torej, ali je moj Luigi fičo? Zgodovinsko gledano – ne. V srcih ljudi – definitivno ja.

In veste kaj? Me sploh ne moti.