Precej pogosto slišim to vprašanje. In kot nobena stvar pri meni, tudi ta ni od včeraj. 

 

Je verjetno posledica tega, da so sodobni avtomobili takšni, kot so. Ko se sprehodim po parkirišču, vidim vrste novih avtomobilov – brezhibnih, popolnih, vsak z enakim hladnim izrazom. Njihove linije so gladke, tehnologija brezhibna, a nekaj jim manjka. Stojijo tam kot brezosebni stroji, ustvarjeni za funkcionalnost, ne za čustva. 

 

Parkiram poleg novega, bleščečega avtomobila, ki zgleda kot vesoljska ladja. Njegove luči me premerijo, kot da preverjajo, ali sem dovolj vreden, da stojim poleg. Notranjost? Sterilna, kot operacijska soba, tekma kdo bo ponudil več zaslonov je v polnem teku. Če bi ga povabil na pijačo, bi zagotovo naročil bio smoothie brez sladkorja.

 

Potem pa pogledam svojega starega Fiata 500. Malce je naguban, kot stari gospod, ki je preživel preveč divjih noči. Vrata škripajo, ampak to ni škripanje – to je pozdrav. Ko obrnem ključ, motor zakašlja, se dvakrat premisli in potem s težavo vžge, kot vsak normalen človek zjutraj.

 

Med vožnjo čutim vsako grbino na cesti, volan mi ponuja več upora kot trmast mulc, menjalnik pa zahteva nežen dotik in malo prigovarjanja. Ampak veste kaj? Zabavno je! Moj Fiat ni le avto, je karakter. Če bi bil človek, bi nosil baretko in imel polno zgodb iz mladosti. 

 

Morda je nekoč nekoga prvič pripeljal do morja, morda je bil priča prvi ljubezni, morda je preživel dolge ceste z odprtimi okni in vetrom v laseh. Novi avtomobili ne pripovedujejo zgodb – le opravljajo naloge. Stari pa dihajo, čutijo, se spominjajo.

Zato jih imam rad. Ker niso popolni – in prav v tem je čar.