Modra barva me spremlja od nekdaj. Karkoli sem kupoval sem na koncu domov prinesel nekaj modrega. In tudi tokrat ni bilo nič drugače. Čeprav se z barvo pri Luigiju nisem obremenjeval mi je bila tudi tokrat namenjena modra. 

Nekaj debelih in zelo dolgih tednov je minilo, da sem našel pravega. Predvsem je bil problem pri prodajalcih, ki so bili seveda vsi po vrsti iz Italije, saj jim poslovanje s tujcem ni dišalo. Misleč, da se mi je nasmehnila sreča sem kontaktiral prodajalca v Firencah, zapel avtomobilsko prikolico in se odpeljal 500 km daleč. Navdušenje in vznemir sta trajala samo tako dolgo, dokler lastnik ni odprl garažnih vrat. Nič kar je bilo na fotografijah, ki jih je poslal ni držalo. Mali Fiat 500 z rjavimi sedeži je videl že precej boljše čase. Ker se z možakarjem ni dalo dogovorit glede cene sem se razočaran obrnil in se s prazno prikolico odvlekel iz tesnih Firenc. 

Na poti nazaj je s sovoznikovega sedeža priletela ideja, da sem ogovoril o nekem modrem v Parmi, ki pa z malo levega ovinka na poti nazaj v Slovenijo. S prodajalcem sva se dogovorila in popoldne isti dan sem že iskal parkirni prostor za kompozicijo v res ozkih ulicah Parme. 

Moram priznati, da je bil pogled na Luigi Aperitivo povsem nekaj drugega. Čeprav je potreboval nekaj izboljšav in popravil je roka hitro padla. 

Že na poti domov po Italijanskih avtocestah je požel zanimanje in dignjene palce vseh, ki so me prehitevali. Priznam, peljal sem s hitrostjo kamionov, za kaj več pa sem se bal, da bo za starčka zadaj, ki ima končno hitrost 80 km/h, preveč adrenalinsko.